Bodeča hruška je videti tako domače na suhih pobočjih Sicilije, južne Španije in Severne Afrike, da mnogi domnevajo, da je tam rasla že od nekdaj. Pa ni. Kaktus, ki daje ta plod, Opuntia ficus-indica, izvira iz Mehike in je prečkal Atlantik šele po prihodu Špancev v Ameriko.
Ta članek spremlja to potovanje, od mehiških kuhinj do sredozemskih pokrajin in v mnogo novejšem času do rožnatih napitkov in sladic, ki jih strežejo v kavarnah po vsej Evropi.
Mehiški izvor
Opuntia ficus-indica je udomačena rastlina, ki so jo ljudje oblikovali skozi zelo dolgo obdobje, njen izvor pa umeščajo v osrednjo Mehiko. Divje vrste opuncij rastejo po večjem delu Amerik, vendar so veliki, sladki plodovi in členki z malo velikimi bodicami, značilni za vrsto ficus-indica, rezultat dolgotrajnega gojenja in selekcije.
V Mehiki se plod imenuje tuna, mladi členki pa nopales. Oboji so tam še vedno vsakdanja hrana. Členke kuhajo kot zelenjavo, plod pa uživajo svež, ga mešajo v ohlajene napitke ali kuhajo v sladice in sirupe.
Kaktus na državni zastavi
Kaktus bodeče hruške je tesno prepleten z zgodovino Mehike. Na državnem grbu, ki je upodobljen na mehiški zastavi, je orel, sedeč na kaktusu bodeče hruške. To se nanaša na legendo o ustanovitvi Tenochtitlana, azteške prestolnice na mestu današnjega Ciudad de México, v kateri je orel na kaktusu označil kraj, kjer naj bi zgradili mesto.
Le malo sadežev je tako tesno povezanih z državnim simbolom, kar veliko pove o tem, kako dolgo je rastlina del življenja v tej regiji.
Kaktus, žuželke in znamenita rdeča barva
Bodeča hruška ima v zgodovini še eno, manj očitno vlogo. Kaktusi opuncije so gostiteljske rastline košeniljke, ki so jo v Mehiki gojili zaradi temno rdečega barvila, pridobljenega iz nje. Po španski osvojitvi je košeniljka postala dragocen izvozni proizvod v Evropo, kjer so jo uporabljali za barvanje tekstila.
To je ločena zgodba od barve plodu. Meso bodeče hruške je rožnato zaradi lastnih pigmentov, imenovanih betalaini, in ne zaradi košeniljke. Zlahka ju zamenjamo, ker sta oba povezana z istim kaktusom.
Prečkanje Atlantika
Španske ladje so kaktus v šestnajstem stoletju pripeljale v Španijo. Od tam se je hitro razširil po Sredozemlju. Rastlina potrebuje malo vode, ukorenini se lahko iz enega samega členka, položenega v zemljo, uporabna pa je tako kot sadje kot tudi živa ograja, zato jo je bilo preprosto razmnoževati in saditi.
Njena evropska imena še vedno nosijo sledi tega potovanja. Ime vrste ficus-indica pomeni indijska figa in izvira iz časa, ko so Evropejci Ameriko imenovali Indije, zato ime kaže na Novi svet in ne na Indijo. V angleščini jo imenujejo tudi barbary fig, po starem evropskem imenu za severnoafriško obalo, kjer se je rastlina močno razširila.
Bodeča hruška po Sredozemlju
Danes je kaktus znan del pokrajine po južni Evropi, Severni Afriki in Bližnjem vzhodu. Sadež je še posebej povezan s Sicilijo, kjer mu Sicilijanci pravijo fico d'India, pogost pa je tudi v Španiji, na Portugalskem, Malti, v Grčiji, Maroku in Tuniziji.
Ob Sredozemlju plod dozori od poznega poletja do jeseni. Prodajajo ga na tržnicah in ob cestah, pogosto že olupljenega, saj je zaradi drobnih ščetin na lupini zahtevno ravnati z njim. Ljudje ga uživajo ohlajenega, iz njega pripravljajo marmelade, sirupe in likerje ter ga uporabljajo v sorbetih in sadnih sladicah.
Kje bodeča hruška raste danes
Poleg Mehike in Sredozemlja Opuntia ficus-indica gojijo v številnih toplih in suhih predelih, tudi v delih Južne Amerike, vzhodne in južne Afrike, na Bližnjem vzhodu in v Aziji. Zaradi odpornosti proti suši in revnim tlom je uporabna rastlina tam, kjer imajo druge sadne vrste težave.
Ponekod jo gojijo predvsem zaradi plodov, drugod zaradi členkov, ki jih uživajo kot zelenjavo ali uporabljajo kot živinsko krmo. V nekaj državah se je razširila zunaj gojenja in jo obravnavajo kot invazivno rastlino, kar nas opominja, kako zlahka se uveljavi.
Ker kaktus raste na več celinah, je mogoče prah bodeče hruške izdelati iz plodov, pridelanih v različnih regijah. Kupcu o prahu več povedo botanično ime, barva in specifikacija kot katero koli posamezno območje pridelave.
Od tržničnega sadeža do sestavine v kavarnah
Večino svoje zgodovine v Evropi je bila bodeča hruška svež sadež, ki so ga uživali tam, kjer je rasla. Slabo prenaša prevoz: zrel sadež se zlahka poškoduje, obstojen je kratek čas in ga je treba skrbno olupiti. V severni Evropi je bil večinoma le občasna najdba pri specializiranih prodajalcih sadja in zelenjave.
Ko sadež posušimo in zmeljemo, postane nekaj povsem drugega. Prah bodeče hruške ohrani rožnato barvo in sadni okus v obliki, ki jo je mogoče shranjevati, odmerjati in pošiljati kamor koli. Tako je sadež postal dostopen kavarnam, pekarnam in izdelovalcem sladoleda daleč od katerega koli kaktusa, ki ga zdaj uporabljajo za rožnate latteje, glazure, gelato in smoothije.
Isto živo meso, ki pritegne pogled na sicilijanski tržnici, je tisto, zaradi česar rožnati latte iz bodeče hruške izstopa na pultu v Stockholmu ali Amsterdamu. Če želite izvedeti več o samem sadežu, preberite naš članek kaj je bodeča hruška, za recepte in načine uporabe pa naš vodnik kako uporabljati prah bodeče hruške.
Nakup prahu bodeče hruške
Domači kuharji lahko sadež v obliki prahu preizkusijo v pakiranju Prah bodeče hruške – 70 g. Kavarne, pekarne in proizvajalci, ki potrebujejo redne količine, lahko zaprosijo za ponudbo za 25 kg prahu bodeče hruške v razsutem stanju, ki je na zalogi in se pošilja iz Švedske.
